PIŠE: Dea, border colliejka, 12 let in pol, zvonkega glasu, ostrega uma in rahlo razdražljivih živcev, srednje močne postave, črno bele mehke dlake (menda samočistilne), z rahlimi starostnimi tegobami v skeletno mišičnem, predvsem pa urinarnem sistemu …
Eno soboto konec oktobra smo se s Tomažem in Mojco napokali v kombidom in se odpeljali na potep. Med vožnjo sta se pogovarjala o Avstriji, Dunaju, reki Donavi, Gradiščanskem, pa dunajskem gozdu, kar mi je vse znano in razmeroma ljubo, potem pa kar naenkrat začne Mojca navdušeno razlagat o neki Južni Moravski …
Hmmm.
Ma, kje je to, v Nemčiji?
Kaj zdaj vpleta Nemčijo?!
Se ji nič ne smili ubogi Tomaž, ki bo moral tja voziti celo večnost?
Kmalu je Tomažu (in meni, seveda!) razložila, da je ta pokrajina par deset kilometrčkov severno od Dunaja in oba sva takoj postala boljše volje. Saj ne, da se ne maram vozit, prav prijetno je tako lepo poslušat brnenje motorja in dremuckat, ko sta dva od mojih najdražjih tako lepo blizu. Ampak za Tomaža pa me tudi skrbi, veste, ni več vsak dan mlajši!
No, in tako smo po postanku v nam že znani avstrijski vasi Bad Erlach po nedeljsko praznih avtocestah prispeli v nekakšno mešanico Krasa, Brd, Toscane, Gorjancev, Štajerske pa še kake take valovite in vinorodne pokrajine.
V vasici Klentnice smo dobili prekrasen parking, ma kaj, ko je parkirni robot jedel samo neke krone in to izključno kovinske!
Nafutrat pa ga je treba, da te potem pusti pri miru!
Smo se morali odpeljat v malo večji Mikulov, da je Mojci ena mašina dala najprej papirnate krone, potem je Mojca z njimi kupila zalogo zdravil z imenom Beherovka, da je dobila še kovinske.
Aja, niso to zares krone, to je češki denar.
Ja, na Češkem smo pristali.
Lepa dežela!
Polno prekrasnih, odlično označenih pohodnih poti.
Mi sicer oznak ne rabimo, z Mojco sva izurjeni stezosledki, a Tomaž je bolj miren, če vsake toliko vidi kako tablo, ki mu pove, da smo v civilizacij, na varnem!
Edino njihovi vinogradniki mi niso bili všeč, v vinogradih imajo ene topove, ki nenehno pokajo. Smotano! Bogi ptiči! Sploh ne morejo počivati na trtah!
So pa ribiči fajn, veste!
Pri jezercih, ki jih je tam kar dosti, pustijo koščke slastnega diiiišeeeečegaaa meseka. Prav za take sladokusce (mlsne myši!), kot sem jaz.
Ker pa ne poznam njihovih čudnih navad postrežbe posladkov, sem spregledala, da se na/v taki specialiteti lahko skrivajo tudi trnki in laks in neke plavajoče kroglice so zapletene na ta laks.
Ma, sem kar vse pojedla. Pes nikoli ne ve, kdaj bo spet naletel na tako gurmansko eksotiko!
Oba sta se jezila name, potem sta bila strašno zakrbljena in potem sta me nekam peljala, kjer ni lepo dišalo in so me eni sicer prijazni strici in tete tlačili pod neko mašino, ki so ji rekli eks Rey.
Potem so bili vsi še bolj zaskrbljeni, moja dva pa sta me peljala kar v Brno, čeprav nista nič govorila, da bomo hodili tudi po mestnih ulicah.
In tam spet v neke čudne prostore, kjer so me vso pregledali in mi nekaj vtaknili v nogo, potem pa sem dooolgo spala in ko sem se zbudila, Tomaža in Mojce ni bilo nikjer.
Jooj, sem bila zmedena in žalostna.
Ma ne dolgo, že sta me vsa nasmejana objemala in poslušala teto veterinarko, kako jima razlaga o uspešnem endoskopskem posegu (kaj je to kaj za pojest???), pa da je vse v redu in da bom jutri lahko spet veselo tekala okoli.
Ma, zakaj ne bi, lepo vas prosim? V tako lepih krajih!
Ne vem, kaj so jima natvezili, ma v naslednjih dneh sta me nenehno nadzorovala in mi v gobček tlačila neke odvratne bombone in zelo pozorno opazovala moje drekce. Sploh pri jezerih sta se nenavadno tečno obnašala.
Čudni so ti ljudje, vam povem.
A smo se vseeno imenitno zabavali.
Ker me že malo bolijo tačke od tega tipkanja, naj vam samo na kratko naštejem, kje vse smo nabirali kilometre.
Mikulov, kjer so na vsakem vogalu prodajali vino, za Mojco pa ni bilo nobenega posladka, ima ogromen grad z lično urejenim parkom, kjer sem se lahko povsod sprehajala, samo lulat ne bi smela tam.
Pa sem vseeno.
Je treba drugim psom povedat, da sem bila tam!
Na drugi strani mesteca pa je lušten romarski griček s kapelicami, takoj me je spomnil na Idrijo.
Iz malih Klentnic vodi ogromo prijetnih potk do razglednih gričkov z razvalinami gradov, nenavadnimi skalami in seveda prostranimi tekaškimi travniki.
Slavkov u Brna je bil spet en lep kraj s krasnim dvorcem in parki. Sta rekla, da se bomo še vrnili, ker nam tokrat tam vreme ni bilo ravno naklonjeno.
Skozi Stražnice vodi Batuv kanal, kjer se vozijo zanimive barke, ob njem pa dooolge kolesarske poti. Zraven je velik muzej na prostem, ki pa je bil zaprt, vas pa je bila taka, malo zamorjena.
V Bzencu smo spet pohajkovali med neskočnimi vinogradi vseh jesenskih barv. Človeka sta nenehno fotografirala!
V Mutenicah nismo mogli prešteti vseh zidanic/vinskih kleti.
Heeej, pa Lednice! Po tistem parku bi pa tekala vsak dan. Mojca je rekla, da ona bi tudi! Vsakih nekaj minut je vzdihovala: “Kako lepo!”
Potem pa sta en dan rekla: STOP, da si ne pokvarimo jižnomoravskih vtisov!
Pejmo še do Falkensteina, ki nas je prvi dan vabil z avstrijske avtoceste!
Ne motite se; tudi tam je bilo zelo lepo.
Pa v Gradcu tudi, čeprav nismo šli v šoping!
Tako, to je to.
Obvladamo mi pohajanje, ne?
mojchka 